Gorje zmagovalcem

V nedeljo so takoj vsi oznanili, da je gladka in premočna zmaga Stranke Mira Cerarja presenečenje, celo senzacija, pravi šok. Nehajte. Kdo pa naj bi zmagal? Kdo pa ste mislili, da bo zmagal? SDS? Janez Janša je vendar na Dobu. Čisto resno: mar ne bi bilo čudno (in presenetljivo in senzacionalno in šokantno), če bi zmagala stranka, katere predsednik je v zaporu, obsojen zaradi korupcije? Presenetljivo, senzacionalno in šokantno je že to, da je SDS dobila 20 odstotkov glasov.

Smo že tako zelo izgubili stik z realnostjo, da se nam ne zdi samoumevno, da vlade – in Slovenije, države, javnih financ! – ne more voditi človek, ki je v zaporu? Bi res upravljanje javnih financ prepustili nekomu, ki je bil obsojen zaradi korupcije? Je bila dilema, koga voliti, Cerarja ali Janšo, slavilca vladavine prava ali zapornika, res dilema? Volilni so Sloveniji – in slovenskim političnim elitam – vendarle pokazali realnost.

SDS zdaj pravi, da so bile te volitve nelegitimne, da bo nova vlada nelegitimna vlada, da novi premier ne bo legitimen in da bo le slovenski Lukašenko. Če so bile volitve nelegitimne (in če bo nova vlada nelegitimna in če bo novi premier nelegitimen), zakaj so potem tako vztrajali, da so volitve julija? Zakaj so se jih potem tako veselili? Zakaj so potem tako navijali zanje? Zakaj so potem tako uživali v nizki volilni udeležbi, ki se je obetala julija, ko je največ Slovencev zunaj Slovenije, na počitnicah? In seveda, če so bile volitve nelegitimne, zakaj so potem, kot pravi Roman Sanabor, opravljali vsa predvolilna opravila, imeli kandidate in volivce nagovarjali k čim večji volilni udeležbi? Če imaš volitve za nelegitimne, potem volivcev ne pozivaš na volišča, ampak jih pozivaš kvečjemu k bojkotu volitev.

Da ima SDS velike težave tudi s svojo volilno bazo, ne pa le s pravno državo, mediji in Slovenijo, kaže to, da so njeni volivci iz parlamenta vrgli dva njena podpredsednika, Zvonka Černača in Alenko Jeraj, da so dobili 100.000 glasov manj kot sicer, da je Janša dobil le 6000 glasov in da ji ni pomagala niti izredno nizka volilna udeležba, ki ji sicer koristi. Tudi kar precejšnjemu delu volilne baze SDS se očitno zdi, da premier vlade ne more voditi iz zapora. Bolje živeti v grehu.

Je pa res nekaj: če bi se slovenske politične elite še naprej utapljale v predmoderni norosti, če bi še naprej ohranjale svoje fikcije (in jih prikazovale kot novo obliko resničnosti, jasno, brez alternative), če bi še naprej pristajale na retoriko izrednega stanja, če bi Slovencem še naprej vsiljevale resničnostni šov in »politiko brez politike«, če bi jim še naprej vcepljale »stockholmski sindrom«, če bi jih torej še naprej prepričevale, naj brezmejno ljubijo svoje ugrabitelje in ječarje, bi kmalu imeli vlado, ki bi Slovenijo vodila iz zapora.

Naj bi zmagala SD? Pa kaj še. Ne pozabite, da so bili Socialni demokrati v vladi – in da so s svojo dvoličnostjo in nenačelnostjo vendarle preveč očitno pretiravali. Ko so bili v opoziciji (SDS pa na oblasti), so rjoveli, da je prodaja državnega premoženja zločin proti človeštvu in konec sveta, toda ko so prišli v vlado Alenke Bratušek, so prodajo državnega premoženja povsem mirno blagoslovili. Kot da ni nič. Včeraj so trdili eno, danes so počeli nekaj čisto drugega. Ko so od besed prešli k dejanjem, so razočarali, ali bolje rečeno – ko so od besed prešli k dejanjem, so pokazali svoj pravi obraz. In ko so ljudje zagledali njihov predvolilni slogan »Dejanja«, so se tega njihovega novega prehoda k dejanjem upravičeno ustrašili. »Dejanja« so volivce pognala v beg – tako kot jih v beg pognalo Jankovićevo »Pošteno«.

Socialni demokrati se preveč slepo držijo starega argentinskega pregovora: »Oblast je kot violina – primeš jo z levico in nanjo igraš z desnico.«

Toda ta obraz socialne demokracije ni nič novega. Daleč od tega. Še več: evropsko socialno demokracijo je ta obraz že davno stal glave – slovenske Socialne demokrate je glave stal šele zdaj. Preprosto niso mogli iz svoje kože. Kot vedno. Ko so v opoziciji, imajo levičarsko platformo (spremembe!), ko pa pridejo v vlado, oznanijo, da ni mogoče ničesar spremeniti, da je Slovenija del večjega, globalnega sveta in da je članica Evropske unije, zato mora spoštovati zaveze, ki jih daje, saj si lahko le tako povrne mednarodno kredibilnost, ki jo je izgubila. Tega, da Slovenija nima več nobene kredibilnosti v sami Sloveniji, ne opazijo.

Socialni demokrati se preveč slepo držijo starega argentinskega pregovora: »Oblast je kot violina – primeš jo z levico in nanjo igraš z desnico.« Starim argentinskim pregovorom ne verjamejo več niti Argentinci. Ob starem argentinskem pregovoru so Socialni demokrati očitno nasedli še Politbarometru, ki je Dejana Židana »razglašal« za tako rekoč najpriljubljenejšega slovenskega politika (hej, Gregor Virant in Senko Pličanič sta bila na Politbarometrovi lestvici priljubljenosti prav tako razmeroma visoko, toda sondaže so njuno stranko, Državljansko listo, ves ta čas komaj zaznale), za nameček so izgubili evropske volitve, Borut Pahor, njihov nekdanji predsednik, pa – kot predsednik republike – tudi ni najboljša reklama za njih. Ne, SD ni imela šans.

Igre je konec

Naj bi zmagalo Zavezništvo Alenke Bratušek? Nemogoče. Bratuškova je vodila vlado, ki je svoj mandat – magari predčasno, z odstopom, prvim v zgodovini Slovenije – končala z ekstremno nizko podporo. In to ni ravno afrodiziak za volivce. To, da je spontano prevzela logiko Socialnih demokratov (ja, dikcijo starega argentinskega pregovora), pa ji tudi ni koristilo. Ko je bila v opoziciji, je trdila: prodaja državnega premoženja ne pride v poštev, slaba banka ne pride v poštev, slovenski državni holding ne pride v poštev. Toda ko je prišla na oblast, je vse to na lepem prišlo v poštev. Tudi to ni bil ravno afrodiziak za volivce. Ko je pristala na dobro znano neoliberalno retoriko, da ni alternative, je bilo tako, kot bi priznala, da ni alternative Janši. Po malem ga je začela celo nadomeščati, kar pa njene volilne baze, alergične na Janšo in tiste, ki ga skušajo nadomeščati, ni spravilo v navijaški trans. Še huje: to ni v navijaški trans spravilo niti Janševe volilne baze.

Toda sočutni neoliberalizem ni bil njen izum – izumil ga je že Pahor. In to v času, ko je imel zlato priložnost, da se neoliberalizmu sočutno upre. Leta 2008, ko je prevzel vlado, neoliberalizem še ni bil uradna filozofija Evropske unije – to je postal šele dve leti kasneje, ko sta dve ekonomski študiji »dokazali«, da je zadolženost države smrtni greh št. 1 in da je strogo varčevanje edina možna pot iz krize. Obe študiji so potem sicer kompromitirali, toda prepozno. Da je neoliberalizem brez alternative, so verjeli vsi – Pahor, Janša in Bratuškova. Zdaj to verjame Nova Slovenija. Zato ni mogla zmagati, če smo že ravno pri tem. Da so slovenski neo-

liberalci Novi Sloveniji – krščanski stranki – vsilili neoliberalni ekonomski program ter ga potem razglašali za »najboljšega« (in da si Janez Šušteršič želi, da bi se Stranka Mira Cerarja koalicijsko povezala z Novo Slovenijo in Zavezništvom Alenke Bratušek), pove vse o tem, kako obupan je pravzaprav neoliberalizem v Sloveniji in kako daleč je voljan iti v svojem boju za preživetje. Če so lahko neoliberalni program vsilili le mali, opozicijski stranki, potem je njihove igre konec.

To je kakopak tudi signal Miru Cerarju, da ima – tako kot nekoč Pahor – zlato priložnost, da neoliberalizmu sočutno reče ne. Navsezadnje, uspeh Združene levice dokazuje, da so neoliberalizem spregledale tudi mlade generacije – prav tiste, ki jih politika ne jemlje resno, prav tiste, ki jih je politika odpisala, prav tiste, za katere se politika ne zmeni, prav tiste, ki jih politika ni sposobna misliti, prav tiste, ki doslej niso hotele voliti, prav tiste, ki niso nikoli čutile kake strankarske pripadnosti, prav tiste, ki ji je neoliberalizem namenil usodo brezpravnega prekariata, prav tiste, ki so se vrnile z erasmusovskih študijev, da bi lahko volile Združeno levico, prav tiste, ki so prihodnost Slovenije. Če bi mediji Združeni levici pustili, da bi govorila in nastopala toliko kot SDS, bi pobrala 20 odstotkov. Ni senzacija, da je Združena levica dobila 6 odstotkov – senzacija je, da je dobila le 6 odstotkov.

Kaj torej? Kdo naj bi zmagal? SLS? Nehajte: še celo cerkev ima raje Janšo kot SLS. PS? No way! Janković je imel priložnost, da sestavi vlado, pa mu ni uspelo. In njegova volilna baza ob tem ni skakala od veselja. Ko so se v njegovo življenje vmešala še sodišča in KPK, so se volivci razbežali. Ko je uprizoril comeback in na tistem resničnostnem kongresu zrušil Alenko Bratušek, mu je ostal le še drobiž, ki pa ga je bilo za premalo avtobusov.

Ko Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, mi je Karl Erjavec – takole en passant – dahnil: »Meni bi rekel, pa bi mu vlado sestavil v petnajstih minutah.« Naj bi zmagal Desus? Težko. Karl Erjavec je zaščitnik le tistih volivcev, ki so že upokojeni, na pa tudi onih, ki še niso upokojeni, kar pomeni, da tu preveč izgubi, še toliko bolj, ker je verjetno tudi veliko tistih, ki so že upokojeni, pogruntalo, da so regrese izgubili v času, ko je bil Desus v vladi, navsezadnje, Desus je bil tako rekoč v vseh vladah, tako da je, kot pravi Andraž Zorko, stranka, ki je v Sloveniji najdlje na oblasti. In ja, tudi pokojnine so se nehale usklajevati v času, ko je bil Karl v vladi, zato sta njegovi veliki predvolilni obljubi – da bo upokojencem vrnil regres in da bo pokojnine ponovno uskladil z rastjo – delovali kot Židanova »Dejanja«.

In vendar je Desus dobil več glasov kot kadarkoli, boste rekli. Kako to? Iz preprostega razloga: upokojenci se bolj kot kadarkoli bojijo za pokojnine. Ha. Že, toda ob tem pozabljajo, da ni vlade, ki bi hotela v frontalno vojno z upokojenci. Upokojencev je 600.000! Le kdo bi si hotel z eno samo potezo odtujiti 600.000 volivcev? Bilo bi zanimivo videti, kaj bi se zgodilo, če se Erjavcu ne bi uspelo prebiti v koalicijo in če bi upokojenci ugotovili, da so pokojnine kljub temu obdržali. Zdaj lažje razumete, zakaj mora Erjavec nujno sedeti v vsaki vladi.

Volivci so Sloveniji – in slovenskim političnim elitam – vendarle pokazali realnost.

A po drugi strani: Erjavcu glasove prinaša še nekaj – to, da mu uspe vedno znova ustvariti vtis, da je nov obraz. Prvič, ta vtis ustvarja s tem, ko samega sebe ne jemlje smrtno resno – ker se ne jemlje resno, se namreč zdi, kot da ni del te etablirane, elitne, »stare« politike. Drugič, ta vtis ustvarja s tem, ko se seli iz koalicije v koalicijo – ker se seli iz koalicije v koalicijo, se namreč zdi, kot da ne sodi nikamor, kot da je outsider, kot da ni del te politike, ki se igra z nami. In tretjič, med predvolilno kampanjo je ta vtis ustvaril s tem, ko je »razkril«, da ima svojo ženo raje kot politiko – kaj takega bi lahko rekel le nov obraz.

Blagor poražencem

Ergo: Stranka Mira Cerarja je lahko le zmagala. Ni senzacija, da je tako gladko in premočno zmagala – senzacija bi bila, če ne bi.

V resnici je bilo še huje. V nedeljo smo doživeli lustracijo etablirane politike, lustracijo političnih elit – SMC in ZL, povsem novi stranki, sta pobrali skoraj polovico sedežev, volitve pa je preživelo le 26 aktualnih poslancev. Sanje vstajnikov, ki so pozivali k odstranitvi političnih elit, so se vendarle izpolnile.

A to še ni vse. Slovenskim političnim elitam se je zgodil Miro Cerar, ki so mu sondaže kazale zelo dobro, še preden je stopil v politiko. Davno prej. Zato je izgledal kot grožnja, kot nekdo, ki bi jim lahko pokvaril igro, kot nekdo, ki bi jih lahko odpihnil. In zato so se ga skušali na vsak način znebiti – ponujali so mu položaj premiera v projektni vladi, ponujali so mu mesto predsednika KPK, ponujali so mu položaj varuha človekovih pravic. Vse so delali, da bi ga politično nevtralizirali, apolitizirali. In zdaj se jim je zgodilo natanko tisto, česar so se najbolj bali.

Politične kariere v Sloveniji se končujejo kalvarično – tako rekoč s poboji. Samo pomislite: SLS morda ni več, DL ni več, PS ni več, desnica je katastrofalno izgubila, toda le malo zatem, ko je gladko dobila evropske volitve, levica, ki je evropske volitve katastrofalno izgubila, je parlamentarne volitve dobila z ustavno večino. In ja, Igorja Šoltesa, presenetljivega zvezdnika evropskih volitev, so volivci povsem ignorirali – v trenutku, ko so ga vzljubili (in izvolili), so ga zasovražili. V trenutku, ko so mu omogočili sanjsko službo v Bruslju, so ga zasovražili. Kazni so krute, maščevanja strašna. Milosti ni. Blagor poražencem. Gorje zmagovalcem. Slovensko volilno telo s svojim skakanjem iz ene skrajnosti v drugo le imitira »levičarsko« skakanje iz ene skrajnosti v drugo – tisto igranje violine, tisti argentinski pregovor.

Ko smo ob razglasitvi volilnih izidov gledali brezizrazni obraz Mira Cerarja, smo gledali obraz, ki se zaveda, kaj ga čaka, če ne bo izpolnil pričakovanj. Pričakovanja pa so velika. Če bi ljudje terjali le rezultate, bi bilo vse skupaj še razmeroma enostavno, toda terjali bodo spremembo – radikalno spremembo. Prag tolerance bo nič. Miro Cerar je postavil visoke politične, etične in kulturne standarde: če bodo katerega izmed njegovih zasačili brez hlač, ne bo mogel reči, da bo počakal na rezultate preiskave ali pa na pravnomočno sodbo. Glava bo odletela takoj. Kot prst v Tarantinovi epizodi Štirih sob.

Da Cerar razume, kakšna so pričakovanja, lahko pokaže že s tem, da sestavi dream team, da torej za ministre postavi le najboljše, ljudi z reputacijo. To možnost ima. Če noče, da gre njegova reputacija v nič. Slovenija bi v krizi potrebovala dream team, to je jasno, toda vse tri dosedanje slovenske krizne vlade so bile kadrovsko kilave, daleč od dream teama, žalitev naših pričakovanj. 5

Socialni demokrati se preveč slepo držijo starega argentinskega pregovora: »Oblast je kot violina – primeš jo z levico in nanjo igraš z desnico.«